GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

“Dober” album

Objavil/a Tomica 24.11.2008 pod glasba

Prejšnji vikend mi je prijatelj (sicer DJ, ampak nebistveno v tem primeru) pisal glede koncerta Monster Magnet in me spomnil »Sem se pa spomnil, da imas doma en resno hud CD z naslovom Dopes To Infinity in da ravno kreatorji le-tega uletavajo v LJ in bi bilo neresno jih ne omenit.« In potem, ko sem razmišljal o tem res bogatem albumu, se mi je tok misli obrnil nekam drugam. Namreč v vprašanje, koliko dobrih albumov lahko posname posamičen izvajalec? Pri Magnetih je zadeva precej preprosta; tudi če je zadnji, letošnji album 4-Way Diablo zvenel kar malo utrujeno, imajo v karieri (vsaj) dva nadpovprečna oziroma izstopajoča albuma, ki sta v bistvu precej bolj privabila ljudi kot sodobno delo. Malo je takih glasbenikov kot Jimi Hendrix, pri katerem so vsi – za časa življenja objavljeni – studijski albumi nadpovprečni in brezčasni in jih je žal posnel premalo. In pri takih albumih, ki jih ponavadi opišemo s pridevnikom »dobri« – pa čeprav je to precej subjektiven opis – se okoli množice številnih izvajalcev albumov pogosteje srečujejo sorodna mnenja kot pri nekaterih drugih albumih istih izvajalcev, ki so tudi drugače sprejeti pri množicah. Samo pomislimo na opus Roling Stones in njihova zvokovna nihanja ali – meni še ljubšega ekstrema – Johnnyja Casha, ki je ob koncu svoje kariere delal odlične albume s tujimi skladami in se vrnil med »žive« z nekaj albumi iz serije American, ki danes spadajo med njegove ne zgolj dobre, ampak boljše albume. In morda niti ne želim vprašati, kateri so vaši optimalni glasbeniki… ker so okusi prerazlični. Lahko poskusite.

No, razmišljanje okoli »dobrih« albumov se je naključno nadaljevalo na veteranskem večernem druženju sredi tedna, ko je gostitelj v enem trenutku preklopil na VH1 in so se najprej vrteli komadi Metallice, nato pa še ene par starejših, ki so se končali pri Steppenwolf in himni Born to be wild, ki sem jih sploh prvič videl in ne zgolj slišal. Svojstven primer je Metallica, katere prvi štirje albumi so briljantni, nato pa so postali veliki in je njihov zvok šel nekam drugam; ne nujno na slabše, ampak preprosto drugam od nekod, kjer so se od Kill’em All do …And Justice For All (ko so zanj fasali prvo nominacijo za Grammyja) utrdili med nadžanrskimi in večnimi izvajalci v zgodovini rock’n'rolla. Benda, ki ga z času teh albumov nisem najbolj obrajtal navkljub dejstvu, da so si v že v takratnem mariborskem Gustavu pridobili kulten status med tamkajšnjimi »čupavci« in tudi širši alter mladeži; pozneje pa me je njihova glasba zadela kot zapoznel vlak in prav v tem prvem snegu, ki naletava, doni njihov prvenec… Prav nasprotno kot U2, ki so po Joshua Tree zame nehali obstajati, nekim drugim ljudem pa funkcionirajo prav od tiste točke…

Ampak – so stari bendi imeli več dobrih albumov ali so si z uvrstitvijo (bolj) pri začetkih rokerskega časovnega štetja tolikanj bolj utrdili status pri generacijah, ki že desetletja odraščajo na njihovih zvokih? Dejstvo je, da je pop preko videospotov, radio preko airplay list in elektronika preko vinilnih singlic, miksev in preferiranja novosti, manjšal pomen albuma kot konceptualne celote glasbenika in da so se od artističnih izdelkov zreducirali na kompakten format v boljšem primeru ali neštete mapice, ki jih pač ne prijemamo v roko, ampak kazalcem miške. In danes albumov je manj, predvsem pa je poplava kanalov in vsebin malce zameglila izbor; pa čeprav še vedno izhajajo številni »dobri« albumi, je zaradi svetovne razširitve in poplave glasbe ter izvajalcev težje kar na slepo izbrati tiste, ki nas pritegnejo izven svojega žanra in zvoka ter nas zadenejo kot čista glasba. Ravno za take primere so lahko priporočila »dobrih« albumov odlični indikatorji za spoznavanje novih žanrov in zvrsti; ogromno ljudi lahko namreč začuti dobro glasbo, ko se ta vrti. Včasih je v klubih (ali na koncertih, ali veselicah…) ozvočenje lahko dejavnik, ki nas zavede; ampak ko se nekje v območju lastne intime – bodisi na slušalkah ali na domačem ozvočenju – spustimo v kak nov album, kmalu začutimo, ali je dober ali ne… Sam pogosto ob debatah kar v telefon vpišem kak bend ali naslov plate, ki bi me morda lahko zadela po nasvetu sogovornika. Ga pozneje poiščem, mu prisluhnem, včasih tudi postanem lastnik kakšnega novega albuma, ki je lahko star leta, pa je zame povsem nov, in – ja, še vedno rad iščem dobre albume in verjamem vanje. Še posebej, ko jim uspem zares prisluhniti. Je pa tudi res, da to počnem(o) vse redkeje…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

7 odgovorov na ““Dober” album”

  1. nikokaoja - 25.11.2008 ob 16:08

    za razliko od tebe, smo mi na koncerte metallice hodili že leta 87, ko so promovirali plato Master of Puppets, ti jih pa žal nisi obrajtal tiste cajte najbolj, pa še to lahko zapišem, če smem, da pa obstajamo eni, ki smo pa U2 poslušali v pred in po obdobju plate The Joshua Tree in ti lahko povem, da si zamudil ogromno dobre njihove glasbe. Moje skromno mišljenje je, da je sploh njihov daleč najboljši studijski album Achtung Baby, pa poslušam U2 že od druge plate naprej.Tako da, probaj se spet vkrcati na zapozneli vlak pa boš mogoče še kaj dobre muske ujel.

  2. Tomica - 25.11.2008 ob 17:22
    Tomica

    Oh, saj vedno znova lovim v življenju plate, ki jih nisem ujel, ko je vlak bil na postaji. Vsi pač vsega ne slišimo up-to-date. Ampak Achtung Baby mi je prevelik kontrast tistega, kar so U2 prvotno počeli in so mi bili v taistem času zelo všeč. Za Meto pa – bolje pozno kot nikoli

  3. nikokaoja - 26.11.2008 ob 15:08

    Jaz svoje cajte tudi nisem verjel, da bodo posneli še kaj boljšega kot so takrat plato War, pa sem se zajebu. Res, za mene je Achtung Baby vrhunec od benda. Zrela plata, konceptualna. Pa tudi na ostalih ploščah so vrhunski komadi. plate Rattle and Hum, Zooropa.
    Brez veze,sam škoda, da si se enmu takemu bendu odpovedal kot so U2.

  4. Tomica - 26.11.2008 ob 15:21
    Tomica

    Ma ja, “škoda” bi bil pravi izraz, ki bi mi ga marsikateri stari frend ali znanec prilepil za U2, samo že te albume, ki jih omenjaš, nisem poslušal z veseljem (še ko so mi jih v starih dneh šopali glasbeni opremljevalci na MARŠ-u). Pa tisti format Bona kot mesije me je še dodatno odvrnil, čeprav ta zgodba nima zveze z glasbo… Mogoče mi jih je MTV sfižil, ker so jih pa en čas čisto preveč vsi vrteli, da se nisem mogel izogniti. Vem, fan bi bil ostal, pa bi užival…

  5. celjecelje - 30.11.2008 ob 13:00
    celjecelje

    Ah… tipično slovensko obtoževanje… “Jaz sem bil, ko ti nisi bil in jaz sem in ti nisi in kaj maš zdaj za govoriti, ko sem jaz to že 20 let nazaj in ti nisi…”

    To NI bistvo glasbe. Človek skuša vzpostaviti dialog.

  6. markopigac - 2.12.2008 ob 03:06
    markopigac

    če Metalike več ne boš poslušal nisi ničesar izgubil. Oni so izgubili največ, ko jih je na njihovo egoistično željo zapustil Dave Mustaine.

    Koliko albumov je dobrih? Po moje je to zelo relativen pojem, ker je odvisno kar je dobro v tistem danem trenutku in kaj dejansko sede. Biti “dobro” je vedno subjektivno mnenje.

    V tem trenutku poslusam Falca. Greatest hits. Nikoli ga nisem kaj prida maral. Danes, kakih 10 let po tem, ko ga ni vec med nami in po tem ko sem Dunaj dodobra spoznal vem kaj pomeni “Zufiel hitze” in “Vienna Calling” in jasno “Der mann mit dem koks ist da”. Človek je bil kakih 10 let pred opicami in ovcami.

  7. ankica79 - 3.12.2008 ob 13:56

    Falco je bil 300 let pred leseno žlico.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !