GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

Ajme, Amy!

Objavil/a Tomica 4.12.2008 pod glasba

Vsakič znova, ko kak domači medij prinaša zgodbe o Amy Winehouse, me kar stisne – kaj bomo znova brali tokrat? Katera je tista nova, zdramatizirana mizerija nekega človeškega bitja, ki so jo znova izvohali in jo bodo ponudili za jutranje branje, ob kavici ali zajtrku ali obojem? Že nekaj let nas ažurno obveščajo, koga je udarila, kakšno je njeno razmerje z njenim dragim, katere substance uživa… Tiste novice o njeni glasbi in njenem fantasično senzibilnem glasu so nekje v drugem, tretjem ali dvanajstem planu. Nekrofilija pri živem telesu je usmerjena na telo, stas, videz in tista dejanja v njenem življenju (in karieri), ki ji niso pomagala do glasbenega uspeha.

Ne mislim moralizirati o rumenih medijih, ker so – tako kot način njihovega poročanja – odsev pričakovanj bralcev, splošne kulture in trendov. Vsaj čez čas, ko jih bralci sprejmejo, in tudi pri nas so jih. Bolj od tega mi je zanimivo, da nikoli ne preberem novice, kako se je za nov album (ki naj bi bil v nastajanju, ampak glede na novice zadnje mesece ni ravno povsem v snemanju…) naučila bobnati! Nikjer ni posebej poudarjeno, da je sama izreden vir besedil in glasbe, da križari med malim morjem popularnih in mlace zaprašenih žanrov in revitalizira klasike. Ali da je letos imela na Glastonburyju fantastičen koncert, ki ga je k sreči prenašal BBC 2 in se je lahko fino videlo in slišalo, kako funkcionira v živo.

Ni me impresioniralo razmerje med njeno zadetostjo/zblojenostjo/drugačnostjo (obkrožite sebi primeren izraz), ampak med njenimi komadi in živo interpretacijo le-teh, ko doseže trancendenco nad vsemi vplivi iz okolja in jo resnično potegne v glasbo. In tam dokaže da je glasbenica, umetnica in diva. Pop idol, ki ima aktivne težave z marsičem v življenju (začenši z njo samo) ni prva svoje vrste –zgodovina beleži ikone glasbe, filma, pisanja in ostalih zvrsti, ki jih nemara uvrščamo med umetnosti, ki so ob genialnih in presežnih delih živela samouničevalno,pod vplivom alkohola, mamil in ostalih spremenil človeškega duha in telesa ter umirala na bizarne načine. Tu bi lahko filozofirali o senzibilnosti, do katere so posamični glasbeniki prihajali tudi skozi substance, ampak kot je znano – kar nekoga ubija, drugega krepi in tukaj ni pravila (čeprav je Amy prejkone živ dokaz, da pretiravanje res ni primerno za obvladovanje življenja). No, prav taki so pozneje posta(ja)li idoli generacij, kulturnih vzorcev iin mišljenjskih sprememb. Pravkar gledamo eno takšno, ki jo že pri zdajšnjem opusu uvrščajo med eno največjih pevk, tam ob velikankah jazza in soula.

Morda je odgovor na ta vzorec našel Marco Perego, avtor  tele slike

(vir: http://www.artdaily.com/index.asp?int_sec=11&int_new=27250&int_modo=1)

, na kateri je Amy v glavo ustrelil William S. Burroghs (iz njegovega opusa mi najprej pride na misel knjiga Džanki) in ki jo je Perego poimenoval The Only Good Rock Star is a Dead Rock Star. Perego je sicer glede slike zelo smiselno razložil, da so »rock zvezde žrtvene živali družbe.« Če samo pomislimo, koliko posthumnih izdaj so doživeli Buddy Holly ali 2Pac in koliko denarja so v njihovem imenu zaslužili drugi ljudje, se lahko zavemo lastne človeške naivnosti, sodobnih oblik malikovanja in poskusov transcendence človeške minljivosti skozi potrošniške miselne vzorce. Jasno, z vsem tem večina nima nič in ima le rada velike in neminljive. Vsakemu svoje. Osebno mi je pristop, s katerim se Amy lotevajo, brutalen in odseva splošno pomanjkanje človeškega dostojanstva, ki ga danes ljudje preprosto vse manj ali sploh ne izkazujejo. Me pa zanima, če bomo kdaj brali tako ostre in udarne tabloidne zgodbe o katerem domači pevki (ali pevcu, da ne pozabim na enakopravnost med spoloma), kot jih vse kure skokodajsajo o Amy…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

25 odgovorov na “Ajme, Amy!”

  1. nimiy - 4.12.2008 ob 22:28
    nimiy

    kdo pa je že kdaj postal slaven samo zaradi glasbe?

  2. nevenka - 5.12.2008 ob 07:25
    nevenka

    Ustvarjalni ljudje so komplicirana bitja, stalno iščoča in zahtevna, sposobna so se izžeti do konca za ultimativno izkustvo, spopad med hrepenenjem in dejstvi, ki jih želijo preseči. Notranji konflikt je osnova gibanja. Sreča je pa smo zato sreča, ker je je malo.
    Vsekakor želim, da bi se Amy naučila živeti bolj varno, čeprav mogoče na račun njene muzike.

  3. simonarebolj - 5.12.2008 ob 15:51
    simonarebolj

    Se strinjam z nimiyjem. In ne samo na področju glasbe. To pravzaprav ni tema, ki bi se kaj bolj specifično dotikala Amy in medijev. Enake “probleme” in hkrati prednosti v imenu večje slave imajo tudi vsi ostali. Oziroma Britney Spears nič manjše kot Amy … hehe … ne glede na razlike v glasbenih dosežkih. In za Amy se enako dobro pozna vrednost njene glasbe, ker ima svoje pristaše, kot jih je imel Jim Morrison ali drugi podobni profili. Predvsem zaradi razvpitega načina življenja pa so The Doors pač dobili svoj film, Amy ga morda faše še za časa svojega življenja, ker gredo te zadeve danes hitreje pač. Tudi Michael Jackson ga je dobil predvsem zaradi kontroverznosti v zasebnem. Tako to je. In težko se je odločit, ali bi rekli, ubogi revčki, ko jih tako masakrirajo ali “še dobro za njih”.

    In pri tem je pač res predvsem relevantno vprašanje, kako je z raznimi Amy po garažah. Ali se bi morala najprej predvsem poskušat zažgat sredi New Yorka ali pa kaj takega. Zanimiv je bil primer neke pevke z marginale, ki je vsak večer z bendom “nastopala” na podzemni. Potem si je pa omislila hvalospevno pesem Oprah na čast … haha … in jo prepevala večer na večer, dokler ni glas segel do Oprah. Takoj je dobila nastop kot gostja v njeni oddaji in seveda zreklamirano izdajo prvega CD-ja. Tako to gre.

  4. Tomica - 5.12.2008 ob 16:22
    Tomica

    Ogromno ljudi po svetu je postalo slavnih tudi samo zaradi svoje glasbe; ker so pač vztrajali v svojem in so uspeli. Kar se pa tega tiče, da se ta tema ne dotika specifično Amy – prosim, če mi kdo navede primer pevke njenega kalibra, ki je imela več medijskih objav zaradi drog in problematičnega obnašanja od nje oziroma je nastopala v tako “pestrih” stanjih. Prosim…

  5. nimiy - 5.12.2008 ob 20:23
    nimiy

    to, da je veliko ljudi, ki se ukvarja z glasbo postalo slavnih je res. res je tudi, da velik slavnih glasbenikov dela dobro glasbo. ampak to še zdaleč ne pomeni nujno tega, da so slavni zaradi glasbe. že zaradi tega, ker je veliko dobrih glasbenikov, ki pa niso slavni in nikoli ne bojo.

    vprašanje je samo, kako nekdo postane slaven. odgovor je preprost – z medijsko pozornostjo. in ja, seveda obstajajo tudi mediji, ki se posvečajo glasbi, ampak koliko ljudi to bere, gleda, spremlja? koliko ljudi je za amy slišalo v nekem mediju, ki se ukvarja z glasbo, ne glede na to, kako dobra ali slaba glasbenica je? jaz že ne. a to, da si na mtv pomeni da si dober glasbenik?

    skratka, večina medijev, ki jih seveda glasba kot taka malo briga, pišejo o amy in ostalih “zvezdah” ne zato, ker so dobri glasbeniki, igralci ali karkoli že, ampak zaradi tega, ker so “novica”. novica pa so lahko zato, ker so razprodali wembley, zato, ker so se napadli fotografa ali pa zato, ker so preprosto to, kar so.

    ti mi pa povej primer pevke njenega kalibra, ki je z amy primerljiva v problematičnem obnašanju in ki je bila od medijev kako drugače obravnavana kot amy. o čem pa naj bi pisali? o tem, da je izdala nov album, potem pa do naslednjega spet nič? in bi bila amy to kar danes je brez medijev? ne. če ne bi bila taka self-destruktivka potem, priznam, jas za njo verjetno niti slišal nebi. tako kot ne bi slišal za paris hilton, če ne bi bilo tistih hilton sex tapes. torej, če bi bilo samo zaradi glasbe, potem me njena “slava” verjetno ne bi dosegla. pa verjetno nisem edini.

  6. simonarebolj - 5.12.2008 ob 21:49
    simonarebolj

    @Tomica:
    Moje mnenje je, da nihče po svetu ni postal slaven samo zaradi svoje glasbe in seveda podpišem spet nimiyev komentar. Ker marsikdo ne postane slaven, čeprav ima odlično glasbo v primerjavi s prenekaterimi.

    Menim, da te mede samo to, da obstajajo različni vzroki za slavo, kar pomeni podporo medijev. Brez podpore medijev tebe praktično ni, delo pa lahko obstaja nekje v predalu. V večjem mestu se lahko preživljaš kot klubski izvajalec solidno, pa še za to potrebuješ dober PR pač. Preberi si M. Mansonovo zgodbo, kaj vse je zganjal, da so ga opazili, pa je tip maškarada krep pač, pa ravno zaradi tega zaslovel, kar pomeni razprodajal koncerte po svetu.

    Ne gre za merjenje, koliko člankov zaradi drog je nekdo imel. Če imaš statistične podatke, jih flikni gor, jaz jih nimam. Pa niti zanimivo se mi ne zdi. Bolj je bistveno, da tip glasbenice Amy, kot je zapisal nimiy, ne bi dosegla takšne pozornosti od občinstva, če ne bi bila pojem ekscesa. In tudi sama zna poskrbet zanj. Konec koncev se ji ni treba pretepat po nočnih barih, se pijana snemat, ko preklinja črnce, muslimane in sploh … skratka, marsikaj bi si lahko tudi prihranila sama, če bi hotela, da govori samo njena glasba.

    Za Spearsovo na primer so njeni ekscesi še kako dobrodošli. Ker se je zapisala kot kokičarska pop pubertetnica, postaja pase, mrzla. Staruha pri dvajsetih. In zdaj se mora na novo izumit pač. Da lahko vsi vriskajo o novem kambeku na sceni.

    Severina pri nas. Javni fuk pred izdajo plate je bila odlična poteza, saj plata ni vredna pol pizde gnile vode, ona pa tudi ni edina lepotica na Balkanu. Bejba s pase kariero, ki je še na Eurosongu zlahka spregledljiva roba. Pa še Bregovič se je malo pokazal in pokasiral, ko smo že pozabili, da obstaja, in nič hudega, ker nima nič več za pokazat. Potem si ta dečva omisli še neke poroke za medijsko zabavo itd. Muska zanič, ona kot osebnost po intervjujih dolgocajtna za umret, vse, kar ostane, je trač razgrajanje. Amy pa razgrajanje koristi, ker ima predobro muziko za povprečen folk. Tako to je.

  7. njok314 - 5.12.2008 ob 22:36
    njok314

    Pri Amy je treba ocenjevat zgolj unique talent, ki ga 100% ima.
    Kar se dogaja z njo na glasbenem področju valda nobeden ne poroča, pa let’s be fer… keri mediji pa dandanes še poročajo o dejasnki glasbi. Zdej je vse to šovbiznis in služi se z reklamami samega sebe.

    Zato se sploh ne obremenjujem ampk si na vsake tolko zavrtim komad: They tried to make me go to rehab, and i said no, no, no! ;)

  8. mgerencer - 6.12.2008 ob 01:22
    mgerencer

    Meni Amy štrli iz povprečja ravno zaradi ekscesivnega konzumiranja drog – in zaradi ničesar drugega…

  9. nevenka - 6.12.2008 ob 07:54
    nevenka

    Meni je njena glasba všeč. Lagerfeld bi jo imel pa za model. Verjetno zato, ker sam nosi glavo na podstavku. Meni je žal, da tako živi in je zato medijski plen in je vse pomembnejše od njenega dela.

  10. teoo - 6.12.2008 ob 11:08
    teoo

    Amy je vedno med najbolj poslušanimi v mojem avtu. Glastonbury 2008 je pa čist ownala!

  11. simonarebolj - 6.12.2008 ob 17:03
    simonarebolj

    @nevenka:
    Če ne bi ona tako živela, pa morda ne bi bilo tudi kaj poslušat.

  12. nevenka - 6.12.2008 ob 17:13
    nevenka

    Ah, simona, vem, da je najbrž nekaj na tem, saj sem že zgoraj napisala v prvem komentarju; pa vendar mislim, da morebiti ni dobro zanjo, da hodi po skrajnem robu. Saj nekaterim so bili njeni posnetki v okajenem stanju na YouTube zelo zanimivi, jaz imam pa rada njene solidne izvedbe.

  13. simonarebolj - 6.12.2008 ob 21:26
    simonarebolj

    @nevenka:
    Ne vem … jaz nisem videla niti enega. Zasledim samo tisto, kar je po poročilih na popinu, ker pač gledam poročila. Meni se še razvpitega Severininega fuka ni ljubilo gledat in pojma nimam, kako je kosmata, pa kako fafa itd. … hehe … Tako da moja poanta ni bila v tem, kaj ljudje radi gledajo, ampak čisto v smislu značaja, psihologiji določenega tipa človeka in v tem primeru umetnika. Kar pomeni, da hoja po robu v nekaterih primerih ljudi pomeni ravno zagon za ustvarjalnost.

  14. nevenka - 7.12.2008 ob 07:02
    nevenka

    Ja tako kot pri Kurtu Cobainu in še kom pred njim. Enkrat tega zagona ni bilo več. Ne potrebujem njene muzike za ceno njenega življenja. Ona tudi ne. Samo drug trenutek mora počakati. Na tak način pa ga morda nekega dne ne bo. Mlada je in kot listek, ki ga premetava ocenan. Čudi me, da ji nekako nihče ne more resnično pomagati in jo samo servisirajo, kot da je stroj. Vsaj iz medijev dobivam tak vtis.

  15. simonarebolj - 7.12.2008 ob 16:50
    simonarebolj

    @nevenka:
    Ja, seveda … J. Morrison, J. Joplin, L. Cohen, D. Bowie … … in še marsikdo pred Amy. Meni najbolj zanimiva “biografija” s tega vidika je definitivno Mickey Rourke s svojo igralsko kariero, psihologijo, transformacijo vzponov in padcev. Vsi so začeli mladi in je le vprašanje, kako nadaljujejo, koliko časa in v imenu česa. Mene ne čudi odsotnost pomoči. Nikomur ne moreš pomagat, če si noče pomagat tudi sam. Tem ljudem pa možnosti za pomoč, če bi v njej videli kaj smiselnega, res ne manjka. Bogatunske zvezde so zadnje na svetu, pri katerih bi hlipala, zakaj jim nihče ne pomaga. To me prešine, ko grem mimo Metelkove, in vidim nadrogirano mladino, kako postava po pločnikih, ko so jih ravno nafilali z metadonom in poslali vse razosebljeno zmedene nazaj na cesto. Brezsramno, arogantno in hinavsko. Prešine me ob misli na genialnega podhranjenega Kosovela, ki mu nihče ni pomagal, pa so raje počakali, da škripne, in mu postavili “spomenik”. Amy je vsaj polna sebe in definitivno pomoči ne želi, ker se očitno boji, da potem ne bo več nič tistega ostalo od nje, kar bi želela dočutevat in dosegat v živjenju. Stvar odločitve. Po mojem mnenju ima točno tisto, kar hoče, četudi kdaj kozla zaradi tega.

  16. nevenka - 7.12.2008 ob 18:34
    nevenka

    No, saj njena pesem Rehab je pač nek statemet…predvsem: ” no, no, no….”

  17. nevenka - 7.12.2008 ob 18:36
    nevenka

    “statement” .

  18. simonarebolj - 7.12.2008 ob 20:40
    simonarebolj

    @nevenka:
    Hehe … Jap … True.

  19. Tomica - 8.12.2008 ob 16:06
    Tomica

    Rehab je začetni in končni point pri Amy, če ga bo kdaj uspela doseči… Pa ne bi zdaj vlekel za jezik oziroma tipkovnico Simono, ampak meni se zdi, da nima to, kar hoče. Ali pa se tega ne zaveda na tak način, kot bi se kdo drugi ali večina drugih. In zato to ne skriva, za razliko od miliona zvezd in zvezdic po svetu, ki jim je to tabu. Njena usoda pa tragična, kot milijon ali milijarde ljudi po svetu. Ampak to so usode posameznikov, ko se ne (iz)ognejo težavam, ampak rehabilitaciji.

  20. simonarebolj - 8.12.2008 ob 19:26
    simonarebolj

    @Tomica:
    Kvečjemu ne zaveda se na “tak način”, kot se tudi večina njej podobnih ne zaveda. Problem večine je ravno v tem, da se bolj malo zaveda. V tem ni nič posebnega. Nasploh. Z distance je perspektiva drugačna, kot če si znotraj igre. Klasičen problem tovrstnih tipov ljudi, še posebej če gre za umetnika v bitki z inspiracijo, ki se potem mota od rehaba do ponovnega “padca”. Ker niti “padec” ni samo padec, ampak daje še nekaj drugega v smislu, niti rehab ni tako očiščevalno prebojen, kot bi si človek želel, in terja svoj davek … hmmm … bolj življenje na minimumu, kar se duševne ekstatičnosti tiče seveda … hehe …

    In ne zdi se mi v redu enačenje Amy primerkov kar z vsemi milijonimi po svetu, ker res ni enako, kar sem že izpostavila v prejšnji repliki. Milijoni po svetu, ki so res v riti, si želijo identificirat s tovrstnimi ikonami in njihovo verzijo življenja, ker tako laže sebe prenašajo, kar je največja past. Ali drugače … ko mi je nekdo ob posnetku enega koncerta The Doors rekel nekaj v stilu, pizda je bil revež, a ni škoda itd., sem rekla, da ne … veliko večji reveži so bili na tisoče mladih hipijev, ki so se s tem identificirali in pocrkali na minimumu. Niti niso ničesar, kar bi želeli, dosegli v življenju, niso si izpolnili ene, vsaj drobne sanje, niso imeli tako ugodnih možnosti za rehab, kot jih ima polnožepi slavni priljubljenež, niso občutili nikakršne osebne izpolnjenosti … nič … so pa imeli muziko in iluzijo, da so v enakem govnu kot kakšen Jim!!! Potem so se odtrogali do koncerta in zmetali vse prihranke za nesramno drago pot in vstopnico, da je imel Jim za “koktajl lajf”, pa rehab bi si tudi lahko privoščil in to prvoklasen, če bi hotel.

    Usoda Amy zato ni tragična v primerjavi z milijonimi. Samo zato, ker je mazohistka, ekstatičarka in narkomanka že ne!!! In nobena zvezdica po svetu svoje dekadence ne skriva in tudi če ji ni do publicitete pricurlja kot zanimiv cirkus na plano. In nisem še slišala za zvezdico, ki bi kaj takega celo zanikala. Ker v teh primerih ne gre za noben tabu, ampak prej futer za slavo. Lohanova sploh obstajala ne bi, če ga ne bi srala, saj je poden igralka. Pa kdo je še dojemal to kot tabu? Osbourne?? Ki je iz svoje dekadence naredil celo reality show za mastne denarce?! Bowie? Ki so mu najbolj džank komadi prinesli največje poklone in slavo? Na tisoče mladih je pokrepalo s šusom v žili, medtem ko so orgazmirali ob poslušanju Heroes in se počutili, kot bi bili enaki svojemu idolu.

    Nobenega tabuja ni!!! Med nami je tabu! Ko gremo mimo Metelkove. Ta tabu pa zvezdicam zelo spretno služi, da živijo mnogo bolje s takšnimi nagnjenji, kot bi kakšna Simona iz Ljubljane ali pa Tomica. Mi najebemo kot žuti, če nismo previdni in zelo močni. In kasiramo klofuto, ne pa milijone in Betty Ford kliniko, da bi ga lahko še naprej fejst srali.

  21. Tomica - 17.12.2008 ob 10:19
    Tomica

    Simona, vseeno mislim (po dooolgem razmisleku) da usoda Amy ni enaka usodi drugih milijonov, ki jih omenjaš – ker je pevka, glasbenica, ker navkljub stanju (ali pa prav zaradi njega) ustvarja neko presežno vrednost, ki jo ljudje hočejo. V primerjavi s pop-ikonami tipa Britney, ki pač po teenie-fazi počijo in se ne uspejo razvijati, ker so jih pač stari od petega leta gnali na talent showe in so iz njih delali zvezde. Ma perverzna industrija je to, v primerjavi z zablodami posameznikov, ki zanje konkretno odgovarjajo v življenju. Je pa tudi to res, da imata revež in bogataš povsem različne tipe težav in problemov v življenju – ampak imata pa jih oba, lagodje in beda gor ali dol.

  22. celjecelje - 17.12.2008 ob 14:34
    celjecelje

    MI, ki nas je zelo malo živih in smo celotno alkoholno pot prehodiji do konca, gledamo s posmehom na njeno frajerišenje s to najtršo drogo na svetu. Ko bo doživela svoj prvi delirium tremens (jaz sem preživel dva), ji ne bo več zabavno. A prvi delirij ponavadi ni tako hud. Očitno še ni bilo popolnoma navlečena na žgane pijače, ker najbrž prave peklenske alkoholne abstinenčne krize še ni spoznala. Je še premlada. Če bi jaz bil organizator in bi takale pička zahtevala 45 flaš viskija, bi jim dal takoj. Zraven bi si mislil : “Jaz ne bom skozlal svojih jeter – TI jih boš.”

  23. Tomica - 17.12.2008 ob 20:20
    Tomica

    celjecelje, kaj pa glasba?

  24. celjecelje - 20.12.2008 ob 08:26
    celjecelje

    Eh… glasba…. o glasbi so že vse povedali glasbeni kritiki, kaj naj mi skladatelji sploh še dodamo… bolj ko bo trpela – bolje bo pela, bolj doživeto, iz pekla lastne podrtije… identificirala se je z lastno žrtvijo…

    vrhunska vokalna interpretka je… ne v smislu putk, ki se šolajo pri Nadi Žgur, ampak v smislu naplavin življenja, kot je bila Janis Joplin… joj, kako sem pameten… ;)

  25. nevenka - 20.12.2008 ob 09:24
    nevenka

    Celjecelje, velika razlika je med drogami in alkoholom. Človek se z drugo uničuje na drugačen način. Uničuje si sposobnost biti srečen, ni samo odvisnik, trajno si okvari fiziološki mehanizem, ki omogoča občutje sreče. Alkohol tega ne povzorča, če se uspeš izvleči, imaš še vedno možnost občutiti kvalitete življenja, ne jih samo razumeti. Zato je v drogi poleg samega odvisništva, ki zahteva vedno večje doze tragika večja. Tragedij iz katerih lahko umetnik črpa tisto, kar ljudi najbolj gane, saj se z žalostjo veliko bolj identificiramo kot s srečo, najbrž zato, ker je bolj pogosta, je veliko in dovolj tudi izven drog in alkohola, ni treba človeku priti čisto na dno, ali celo umreti, zato, da bo sploh umetnik. Prava umetniška duša ima dovolj občutljivosti, dovolj asociativnega mišljenja, da je umetniška tudi brez umetnih substanc. Žalostno je, da mora nekdo zato, da je umetnik na tak način izklopiti nek del osebnosti, da drugi lahko zadiha.
    Verjetno bi se našel še kak način. Tu sem mislila, da bi morda Amy lahko dobila pomoč, preden se uniči.
    Umetniške duše so hrepeneče duše, cilji se jim stalno izmikajo, kar pa ne pomeni, da nikoli ne moreje biti srečni in da umetnost iz sreče ne more izhajati. Saj cilje mora človek iskati vedno nove, globel hrepenenja se zlepa ne izprazni. Je pa res, da vsiljena “normalnost”, človeku ki tega nima v svoji naravi in je res drugačen, uničuje navdih.
    Dvomim, da se to pri Amy odvija na zavesten način. Mislim, da je tak človek, da bi vseeno imel dosti povedati, dosti izraziti brez skrajnosti, ki jo pahnejo na rob eksistence.
    Drugačni ljudje so vedno drugačni, ni jim treba umreti, da bi to dokazali. Čeprav jih včasih ta odločitev naredi večne.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !