Oliver in jaz
Objavil/a Tomica 24.12.2008 pod glasba, politika
Nisem si mislil, da bom pisal ta blog, ampak… dan za dnem gledam iste Odmeve (samo voditelj se preobleče ali ga zamenjajo), spremljam bloge in 24 kur in splet nasploh in znova ne morem verjeti, kako malo ljudje potrebujejo, da pozabijo vse dobre spomine in prijetne trenutke ter v nekaj sekundah, na impulz medijskega kanala, še bolj zasovražijo soseda. V tem primeru Hrvate. Minule dni me je na FaceBooku tako pričakalo vabilo – mojih prijateljev! – za tematski skupini Rdeča luč Hrvaški in Bojkotirajmo hrvaški turizem (ali tako nekako, kot se je imenovala slednja…) Prvi ergo bi bil, da pri takih prijateljih niti ne rabiš sovražnikov; toda ko sem pozneje nekaterim taistim frendom poslal vabilo v skupino Hrvatsko-slovensko prijateljstvo, so ga sprejeli! Narobe svet…
Problem niso vabila na nekem socialnem omrežju; v resnici se sprašujem, koliko časa bosta obe naciji še naprej veselo živeli ambivalenco sovraštva in žura, med individualno-anonimno-množično nacionalno zavestjo ter drugo platjo – socialnimi krogi, prijatelji in ljudmi nasploh; torej v trenutkih, ko se nezavedno družita oba naroda nekje na morju/smučišču/spomnite se sami, kje še/na koncertih. Predvsem pri slednjih sem vedno znova fasciniran, kako neskončna je »nevklopljenost« možganov posameznika (da ne rečem povprečnika) v dveh skoraj sorodnih situacijah; ko Slovenec na koncertu prepeva Oliverjeve tekste, zna vsak stavek in besedo. Hudo dvomim, da ne razumejo prav ničesar od besedila. Ko pa ne dobi jedilnika na hrvaški obali v slovenščini, pa ne razume?! Sorodno kot Hrvati, ki se lagodno sporazumejo v trgovinah in ostalih servisnih storitvah pri nas (in tudi mi nimamo jedilnikov v restavracijah v hrvaščini), natakar ob njihovi obali pa se ob poskusu komunikacije v slovenščini spremeni v nemi fikus na delovnem mestu, ob osvajanju kakšne brhke Slovenke zvečer pa taisti razume vse in še več. Pa razumi pol, če moreš?!
Nova dna ljudi, ki jim najraje ne bi pripisal nivoja inteligence granitne kocke z ljubljanskega (ali zagrebškega) trotoarja, pa so vedno znova neskončna. Te dni, ko so bili prazniki pred vrati in ko imajo ljudje polne želodce (ter očitno preveč časa za neumnosti,) se je znova napihoval balon sovraštva in negativnih sosedskih konotacij, ki se meni – pol-pa-pol – vleče še tam od začetka 90.-tih, ko sem v svoji vasici na otoku zase slišal izraz Janez (ker pač nisem 100 % svete horvaške krvi) in v Sloveniji »južni«; takrat sem dvakrat ostal brez teksta. Ker v svojem lajfu še nisem dojel, zaradi katere nacije, vere ali rase ima človek boljše lastnosti in kakovosti, še ne morem ustrezno odgovarjati na take opazke. Napačen naslovnik.
Tako kot se – po neodzivih – v tem svežem poglabljanju spora ne vidi velika večina izmed par deset tisoč (po zadnjem uradnem štetju) Hrvatov, ki živi v Sloveniji in biva nekje med vami. Ali še več Slovencev, ki bivajo nekje ob južni meji ali onkraj nje in imajo zaradi takih zapletov kupe življenjskih težav s svojimi hrvaškimi sosedi. Malce tudi zaradi lastne domovine; status manjšine Slovencev na Hrvaškem je bil v prejšnjem desetletju ukinjen ravno zaradi tega, ker Slovenija kot samostojna država ni hotela priznati hrvaške manjšine. Jasno; statusa manjšine Slovenija ne prizna niti židovskim ali germanskim staroselcem, kaj jih bo potem enim Hrvatom-tatom – če se še prav spomnim slovenske ponarodele. Verjetno s(m)o vsi čefurji – v splošnem slovenskem stereotipu – vsi isti in enaki, ne glede na to, če imamo slovensko kulturo in nje vzorce ponotranjene že zaradi sekundarne socializacije (po socialni psihologiji) in če se iskreno čutimo Slovence. Oziroma smo Slovenci, pa čeprav imamo neslovenske korenine. Vsake toliko se zgodi kak odbit reality check tipa Barbre D. V funkciji urednice na A kanalu, ki je ob omembi mojega imena pred leti vprašala »Ali on zna slovensko?« Kavelj je, da sem jo tri mesece pred tem legendarnim vprašanjem intervjuval za Mladino in se ji najprej predstavil; ampak – če sem realen – imena novinarjev niso pomembna, enako ne kot imena številnih drugih malih ljudi, ne glede na delo v življenju. To, kar šteje, so zvezde. Zveneča imena, politiki in medijske osebnosti. Glasbeniki, a ne?
Nikoli mi ni bil jasen slovenski antipatos, da je bilo recimo nujno Wernerja sprejeti kot vplivnega avtorja domačega pogovedenega popa s pridihom morske soli v zraku; ali posinovljenje Miša Kovača, Dražena Zečića, Petra Graše ali velikana Oliverja Dragojevića za naše. Pa ne me basat, da je to padanje na mediteranski melos štajerski fenomen; sicer je res, da sem še za časa življenja v Mariboru mislil, da so bili tam ljudje preprosto manj obremenjeni s tem, od kod kdo pride, ampak je bolj pomemben učinek. Potem sem doživel Gibonnija v Tivoliju ali nedavno Oliverja u Domžalama (res – po občutku je bilo kot na fešti na Hvaru ali v Zadru, ne pa pod Kamniškimi Alpami) in dojel, da je to še ena mala lokalna paradoksalna perverznost. Sovražimo Hrvate, ampak radi imamo hrvaško glasbo (in hrano, in morje, in…) V bistvu Slovenci niso regresivni kot Hrvati, ki bi se (po pozivih k bojkotu slovenskih proizvodov) prostovoljno odpovedali potrošniški svobodi – oziroma bi jo samoomejili iz patriotskih nagnjenj. Naše okolje je pač racionalno; tudi če nam zgodovinsko niso všeč Korošci (da Lahov ne omenjam…) gremo k njim na šoping, izlet in tako naprej. Zato pri nas ne more prodreti ideja, da bi bojkotirali hrvaške glasbenike ali da bi jim nabili davek na šund.
Sicer bi domači glasbeniki in Dušan Uršič v primeru katerega od slednjih ukrepov pozdravili s poki zamaškov šampanjca, poslušalci pa ne bi bili zadovoljni. In slednji so – skozi pripravljenost, da kupijo vstopnico ali še vedno celo kak CD – tisti, ki vendarle skozi svoj okus (o katerem se da debatirati) nekomu dajejo pop-ularnost in tržno ceno, drugim pa ne. Drugače Oliver ne bi toliko nastopal po Sloveniji za honorarje severno od deset jurjev evrov. Ampak Oli, Galeb i ja je lahko marsikomu približek Perfekcije. Ko so se me vsi skupaj z obeh strani meja po tednu dni nažiranja res, res temeljito dotaknili, sem si dal gor ta komad. Klasično verzijo te klasike, ki je kako leto mlajša od mene, zlajnano do obisti in čez. Ampak tam nekje na njegovi strani vibracije je lažje razumeti, zakaj je vseeno, če sovražiš ali si sovražen – pomembno je, če se te dotakne. In meni je najtežje, ko igrata Slovenija in Hrvaška; ko je vseeno, kdo zmaga. Oboji ne morejo nikoli. Takrat najraje ne gledam tekem; in to od Dade Prše naprej, ki je Slovence vrgel ven z enim golom za Bežigradom. Ne moreš se veseliti, če ti je žal za druge. Tudi če bi v bistvu rad izbiral najbolje od obeh svetov, vedno ne gre… In, ja – sovražim, ko se sovražimo. Sploh pa na tako primitivnih osnovah, ki se rodijo iz političnih iger tistih veljakov, ki nikoli ne nosijo odgovornosti in posledic zaradi svojega početja in odločitev, ki ogromno ljudem oteža življenje… Pa vesel božič ter mir na zemlji in dobro vsem ljudem, ne samo bogatim.
Komentarji
20 odgovorov na “Oliver in jaz”
Komentirajte
Zečića in Dragojevića ne moreš dati v isti koš. Prvi je drek, drugi je mojster.
Gre za nacionalno poreklo
drugače pa ima eden vrhunski glas, za drugega pa imaš prav, da ga ne bi smel trpati v isti koš. Ampak vprašaj koga, ki je naredil kompilacije Libar – na številki osem sta na istem CD-ju, pa verjetno ni edini.
Iztok, mislim da si falil poanto teksta.
V istem košu nista glede (ne)kvalitete, ampak spričo preprostega dejstva, da sta v Sloveniji (in med Slovenci) izredno popularna in imata tukaj veliko koncertov.
Saj to je problem Slovenije, da pobere čisto vse in da ne loči kaj je dobro in kaj ne.
Ja, saj to je ta katastrofa. Plebs je pač tak, da pada na obrabljeno hujskanje in umazane politične igrice, ki jih že leta izvajata slovensko-hrvaški strani. Ogabno. Ravno muziko bi se dalo uporabiti kot orožje proti temu….ali je to nad tem?
Jah, glasba očitno funkcionira nad tem, ampak samo kot simbol užitka in individualizma (z obeh strani odra). Simbol ratia je vmes postala nacija in z njo povezane izjave, odločitve ali ravnanja posameznikov. Glasba je skozi en (umetniški ali “umetniški”) pogled nad tem, v realnem svetu in zgoraj opisovanjih situacijah pa igra precej manjšo vlogo, kot bi si jo morda zaslužila glede na vpliv…
Slovenija se je posrala na mojo avantgardno glasbo. Potem je posnetke slišal HRVAT Zdenko Franjič (kultna založba Slušaj Najglasnije) in v 2007/2008 izdal natanko 20 mojih albumov – če štejem še tistih odpizdjenih 6, ki sva jih na koncu posnela z Amper-o-matom. V bistvu mi je ta dec izdal vse albume kar sem jih kdajkoli v karieri posnel (od 1992 dalje). Med nama ni bilo nikoli obsežne korespodence, razen dve tri besede od njega (“Šalji matrijale”) in kakšna več od mene. Kar pa se mojega priimka tiče – Cepuš je itak Hrvaški priimek. Pa če bi bil Albanski, Izraelski, Argentinski, Burundijski – WHO CARE??!!
Slovenci so že davno pred tem sovražili Hrvate. Že kake 18 let nenehno poslušam, kako so naši sosedje vse najslabše. Enkrat se je sovraštvo moralo vrniti.
Glasbeno produkcijo imajo kake 50 let pred nami, da ne govorim o njihovih pevcih in pevkah, ki so vrhunski. Njihov najslabši pevec ima zanesljivo mnogo več feelinga in duše kot najboljši “naš”. Pa me boli kurac, kaj mi bo zdaj kdo nazaj napisal!
Vesel Božič in SREČNO NOVO LETO – možakar pol pol. Zato si pa tako bister. Bolj ko smo premešani – boljši smo.
Oprosti, že zelo dolgo ne hodim več na Hrvaško.
Enostavno se ne počutim dobro. Izkušnje imam pa dobre in slabe, a zelo rada sem imela jadransko morje, čeprav je bila druga republika, sem se počutila domače. Tega občutka zaradi politike nimam več. Poznam ljudi rojene v Bujah, Slovenija piše v dokumentih. Vesel bodi, da nisi od tam.
Veš od nekdaj cenim pregovor: čisti računi, dobri prijatelji. Verjemi nekaj je na tem.
Drugače pa, moj pradedek je bil Hrvat.
Ne napajam se v sovraštvu do nikogar. Veselijo me pa te razmere ne. Rada bi imela svojo državo od tu do tam. Pošteno. In v miru pela z Oliverjem.
Nevenka, povsem jasno. Ogromno prijateljev, sodelavcev in drugih bližnjih imam, ki imajo na Hrvaškem (tudi ali predvsem) slabe izkušnje, pa si niso bili sami krivi zanje. Zdaj je prišel čas razčiščevanja na političnem nivoju in glede slednjega sem bil sploh presenečen, da je Slovenija (končno ali sploh) pokazala odločnost. Ampak reakcije plebsa na to pa so bile… hm, brez veze govoriti o tem. Upam, da bodo enkrat res uredili mejo, da odpade ena politmanipulacija za naslednje državnozborske ali lokalne volitve – na obeh straneh meje, se zelo razume oziroma je razvidno iz nedavne zgodovine.
Tisto o Jadranskem morju… z eno mojo bivšo iz Beograda sva pogosto debatirala o tem (ker so Srbi še vedno precej navezani na prav to morje, iz različnih sentimentov). Pa je rekla, da je jasno, da smo vsi imeli v glavah, da je Jadransko morje najlepše na svetu, ker so nam to dejstvo (ali “dejstvo”) vbijali v glave v starih jugo šolah. Meni osebno je predvsem najbližje, pa še marsikateremu Slovencu…
tomika, srbi so BILI vezani na to morje, kot so bili vezani nanj tudi slovenci. jasno, da so bili vezani nanj, ce pa drugam niso hodili na morje. danes, ko so meje odprte, ko lahko gres za isti ali celo nizji denar na pravo morje, mislim, da je konec z navezanostjo na ta kvarner. po drugi strani je prav, da se ta meja uredi, ampak ne bulsitarit, da se mi nimamo radi zaradi meje. kdo pa pravi, da smo se kdaj imeli radi? lahko se odobravas ali pa ne. kot se ne odobravata viola in dragons, tako se ne odobravata orto slovenec in orto hrvat (na prvi stik), v globalu in po daljsem klepetu ob pivu, pa mislim, da imata ravno taksna dva nasprotnika najvec skupnih tock in na koncu sta lahko se najvecja prijatelja.. (ampak do te konverzacije mora priti).
mene na hrvasko obalo prakticno ne veze nic in sploh ne silim tja. ne spomnim se kdaj sem sploh bil tam nazadnje na morju. mislim, da je tudi domacinom bas svejedno kdo pride tja – no, v bistvu jim je zelo mar kdo pride. danes steje le barva in vonj denarja. pa naj bo denar od ceha, slovaka, turka, cigana ali pa slovenca. samo da je in da ga je cimvec.
nevenka, saj bos imela svojo drzavo od tu do tam, ko bodo hrvati prisli v eu. ampak dotlej bodo morali nekaj statusov urediti. predvsem tisto vojno dobickarstvo bo treba odpraviti, ceprav mislim, da bodo spet najbolj trpeli to “odpravo” tisti, ki niso povezani s tem. v konci fazi pa – kaj ti bo ena drzava od tam do tu?
oliver? manj kot ga slisim, raje ga imam. isto zecica in ostali hrvaski crap, ki bi naj bil klasiran kot glasba, pa (nam je vsem jasno, da to) zal ni.
sploh pa – zakaj vedno mesate k muziki politiko?
markopigac, mene EU bistveno manj impresionira kot bi človek pričakoval, zato mi je slovenska meja pomembna in ne maram tako dologotrajnih žarišč stalnih konfliktov in napetosti. Muzika (kakršnakoli)je pa tisto dobro, kar so ljudje pripravljeni imeti skupnega, kadar politika ločuje.
Marko – politika je sestavni del vsega v življenju, zato pa se z njo ukvarjamo skoraj vsi in se nanjo skoraj vsi razumemo. Sicer pa, kdo poje za koga na predvolilnih zborovanjih – glasbeniki za politike ali obratno??? Glasba je dosti bolj politična, kot se včasih zazdi na prvo… A propos Srbi – ne vem, zakaj govoriš v pretekliku. Za njih meje (še) niso odprte in rabijo vize, če pa pogledaš zgodovino n. pr. Dubrovnika, ti bo jasno, da to ni minulo stanje… Aja, pa za Oliverja in njegovo glasbo (še posebej tisto, ki jo je podpisal Zdenko Runjić) bi bilo v tvojem komentarju drugič bolje razmisliti kot pa takoj stereotipno pljuniti in jih vse spraviti v isti glasbeni koš. Glede te tvoje trditve “nam je vsem to jasno” – kdo ste to “vsi”???
Ti, Alfi Nipič in Štajerski Mišo 
???
Štajerski Mišo je dolga leta prodajal kasete sredi Celja. Cele dneve je stal pred uličico, ki zavije na celjsko tržnico in je imel na mali kartonasti škatli zloženo celotno kasetno diskografijo. Pa so mimo hodile stare mamke in ženice na trg po jajca in solato in jih je nagovarjal. Ko je kaj prodal, je tekel v bližnji bife na 2 deci.
Zraven je ves čas na ves glas na majhen kaseter navijal svoje popevke. Nikoli ga niso nagnali – to je svobodna trgovina.
tomek, ne! to smo jaz, fredi miler pa damjan murko.
marko – ja, pardon – mlajša generacija
celjecelje – sem že enkrat pisal o njemu: Najopaznejši sejmar je bil Štajerski “prva ljubezen si bila, moja najlepša deklica” Mišo, ki se je vkopal ob glavnem vhodu. Nezgrešljivo. Možakar kar veselo pobara, od kod so interesenti, nato pa pompozno začne: “Vredno je omeniti – v Sloveniji je samo en Štajerski Mišo. V Jugoslaviji je bil en Mišo Kovač, jaz njega predstavljam, to so njegovi zgodovinski eksponati.” Pokaže na razstavljene singlice in kasete ter nadaljuje. “To pa so potem moje zadeve.” Na vrhu nekaj kaset, na katerih se Branko Sitar predstavlja z “evergrini, ki so še danes, pa še bodo 20 do 30 let zelene melodije”. Do penzije. Pa gospod dela samo to? “Samo to. Samo glasbo in samo Mišota. Noben drug pevec me ne zanima.” (vir: http://www.mladina.si/tednik/200146/clanek/bolsjak/ )
Sem pravkar prebral – hvala za namig. Hehe. Sem pa danes malo brodil po netlogu ter youtubeu IN porajtal, da so v Sloveniji še veliko slabši pevci kot je Damjan Murko.
res… na Hrvaškem se kaj takega ne bi moglo zgoditi. takemu “pevcu” ne bi dovolili peti niti v kaki beznici kaj šele na nacionalni TV! Hrvati pa le nekaj dajo na kvaliteto.
SREČNEGA PA ZDRAVGA Tomica!
celjecelje – vračam dobre želje za prihajajoče ‘09. Kar se selekcije tiče – res imaš prav glede selekcije, čeprav tam tudi kaj Jaques Houdek “zaluta” med pevce – Ampak strožhja selekcija in večji nabor očitno dasta na dolgi rok drugačne rezultate kot pri nas…
Oh, malce večje glasbene selekcije pri nas bi bila pa tudi jaz vesela.
Srečno.
nevenka, trikrat srečno nazaj. Pa dosti dobrih (in) človeških trenutkov imej v ‘09
[...] ko Tomica na Blogosu piše o podnu Dražena Zečića, Marko Crnkovič pa Facebook v intervjuju za Blogorolo označi kot najbolj neumno pogruntavščino [...]