GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

AktualNe

Objavil/a Tomica 16.02.2009 pod glasba, mediji

Veselica od pomladnega prihoda, ki se skozi sonce podaljšuje dober del zadnjih dni, me je prav zares omehčalo. Sredi tedna sem se zalotil, ko sem klošarjema ob Ljubljanici dejansko dal dva kovanca iz žepa, ker je eden izmed njiju prostodušno priznal, da še samo malo rabita za naslednji liter. »Potem pa kar,« sem zamrmral bolj samemu sebi kot njima, ki ju to niti ni tolikanj zanimalo. Potem me je ob koncu tedna dosegla Skabinina novica, da bom čez mesec dni lahko wreckal na Batmobile, eden najljubših psychobilly bendov moje mladosti, ki sem jih 17 let nazaj poslušal v Amsterdamu… Pa prvi letošnji sprehod ob morju je vsake toliko kazal znane ljubljanske obraze, nekje med vdorom slanega zraka skozi prehlajene nosnice se je povrnila reminiscenca prijetnih morskih pasusov, ki so se v slikah zavrteli pred obalo z malo plovili na širokem obzorju. Lep svet, ni kaj.

Skoraj, no; na FaceBooku se je pojavila ena preprosta prošnja za  prijateljstvo, ki mi je sprožila cel miselni proces. En rumeni kos pliša, ki so mu nadeli ime Morgi Aktualček, se je namreč znašla med tistimi, ki prosijo za prijateljstvo.

Sicer je treba reči, da se na FaceBooku redno dogaja, da si povsem navadni oziroma normalni ljudje nadevajo povsem odpiljena imena, kot Mr. Tado Dado ali Taxus Bacatta, da ne omenjam mojega osebnega zmagovalca oziroma zmagovalke po stopnji izvirnosti – Raketa Neptunska. Šaljivcev, kolikor želiš.

Toda tale mi ni dišal po šaljivcu, podobno kot mi pred časom ni bilo jasno, od kod bi se poznal z babico Zlatko. Če zanemarimo, da me gerontofilija ne privlači najbolj, je vendarle možno, da bi se (ne)kje na prostranstvih vsakdanjika ali interneta spoznal s kom, ki bi me čez nekaj časa pofočkal na FB-ju. V kateri parti, skupnega znanca ali leto življenja sodi? Kot da ni dovolj, da se vsake nekaj dni prijavljajo mladi (pretežno anglosaksonski) DJ-ji, za katere še slišal nisem; zdaj bodo še domači neznanci pričeli pristajati v mojem nabiralniku vsakovrstnih prošenj. No, babici Zlatki sem kurtoazno poslal mail z vljudnim vprašanjem, od kod naj bi se poznala, čeprav se mi je nekje asociativno svetilo, da gre za reprezenocp enega protala, ki pač tudi na take tehnike PR 2.0 lovi uporabnike. Ampak po teh tehnikah se z uporabnikom prične komunicirati, babica pa ne odgovarja. Morda ne najde tipke »pošlji sporočilo« alias »send mail«. Morda pa še ne ve, da ima mailbox – kot nekje v tem tisočletju tega ni vedel eden dinozavrov iz moje mladinske reakcije in je bil potem blazno vesel in istočasno presenečen, ko je našel nekaj sto mailov v nabiralniku.

Morgija sem potem čeknil in v poltretji milisekundi po kliku na njegovo stran dojel, da gre za meni ne najbolj priljubljeno radijsko postajo, ki vedno redkeje zaide v moja ušesa. Razlogov za to je precej; najprej verjetno moja deformirana oblika poslušanja radia, kot se pač dogaja ljudem, ki po par let življenja prebijejo v etru, s slušalkami na ušesih in mikrofonom pred sabo. Nadalje je tukaj sama diskrepanca med imenom, ki obeta nekaj up-to-date (in kar se tiče novic ali prometnih informacij, to celo izpolni) ter med njihovim glavnim samoreklamnim sloganov »Največji hiti vseh časov« – kar v praksi pomeni, da nam potem spikerji nabijajo, kateri komad je največja uspešnica petdesetih ali osemdesetih let. In so mi že nekajkrat na ta(k) račun dobro dvignili tlak; »največje uspešnice« so sicer prikladen pojem za vrtenje hit glasbe, ampak vobče zelo relativen pojem. Ker največji ameriški in evropski hiti (če se omejim samo na ta dva kontnenta) niso ista zadeva. Pa tudi nemške, angleške in jugo oziroma slovenske lestvice iz let 1987 ali 1978 se med sabo kar dobro razlikujejo. Če danes nekdo gleda VH1 Classic, ima o hitih povsem drugo predstavo, kot nekdo, ki želi biti aktualen.

Sicer sem celo zgodbo o trasformaciji radijskih postaj na današnji nivo pred nekaj leti opisal v tekstu v Mladini in morda je iz celotnega teksta za težavo o hitih dovolj slikovit tale odstavek: »Pri serviranju informacij (pa tudi drugje) pa komercialne postaje dokaj rade pretiravajo s tako imenovanimi positioning statementi oziroma trditvami, ki jih potem v napovedih nenehno ponavljajo – kot recimo “sami super hiti”, “ko se dogaja, mi poročamo” ali “dobili ste vse informacije, ki jih potrebujete”. S takimi izjavami ni težko ustvariti vtisa, da si bolj informativen od drugih, tako da ljudje – potem, ko se jim napoved zapiše v male možgane – vedno preklopijo na “pravo” frekvenco… Nekaj podobnega komercialne postaje počnejo z glasbo. Glede na starost poslušalcev iz ciljne skupine (na primer od 15 do 50 let) za njihovo celotno življenjsko obdobje zberejo uspešnice in jih nato predvajajo po receptu dve sveži, ena stara pesem. S tem hitro razpnejo zvočno mrežo in na najširše možne zvočne limanice se ujamejo naključni poslušalci in tisti, za katere je radio spremljevalen, nemoteč element v pisarni, delavnici, doma ali v lokalu.«

Vse mi je že zdavnaj jasno, ampak to ne pomeni, da se me nič ne dotakne – čeprav na povsem drug način, kot so si radijci to zamislili. Dobro, Morgija sem potem zavrnil na isti način kot babico Zlatko – z enim klikom, pa tudi frekvenco sem že zdavnaj preklopil. Zdaj lahko samo počakam na nov socialni splet stikov, kjer me bo en dan znova ujel kdo izmed manj ljubih. Ali pa samo počakam na FaceBooku, da ga odkrije še več ljudi…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

9 odgovorov na “AktualNe”

  1. nevenka - 16.02.2009 ob 14:21
    nevenka

    Ampak raček je pa vseeno ljubek, čeprav nekam poklapan.

    Me ni na Facebooku, zato so mi te težave čisto tuje. Še najraje vidim, da se mi prijatelji nalepijo na vrata :-)

  2. simonarebolj - 16.02.2009 ob 15:44
    simonarebolj

    Jahahaha … meni so tudi te težave tuje. Čemu se ubadat z namišljenimi prijatelji na Facebooku mi že od začetka ni jasno. Zguba cajta. A ni bolje imet blog, ki prinaša vsaj neko vsebino in ravno tako se lahko, če hočeš, predstaviš, kaj počneš, reklamiraš kakšne storitve in blabla … Razumem ta odkrivanja frendov izpred let, ampak spet … lahko se ti javijo tudi na blog ali na mejl, ki ga lahko objaviš … hehe …

    Štos je samo v tem, da te množice ustvarijo nekakšno politiko komuniciranja in si potem praktično sčasoma prisiljen postat še sam član, da ti vsak ta tretji ne reče, okej, te bom počekiral na Facebooku, ti pa, me ni tam in blabla … In potem to tekmovanje, kdo ima več prijavljenih frendov se mi zdi degutantno in seveda v namišljenosti itak zlagano. Že ta ideja zbiranja frenda pa veliko pove o času, da kaj takšnega sploh uspe. Ultra osamljenost očitno.

    Je pa Martič napisal na to temo en prispevčič, kako je, po logiki stvari, treba pazit, kaj po Facebooku in na internetu nasploh zganjaš, ker lahko vpliva na tvoje zasebno življenje. Počekira te na primer kdo, ki bi te na prošnjo zaposlil, potem ga pa tvoje orgije na netu odvrnejo od odločitve zate, ker si na primer reče, u, glej ga kretena, na razgovoru je pa tako kul izpadel, kar je lahko tudi popolno zavajanje, ker ni nujno, da v reali zganjaš take kot na netu. Heh! In smo spet tam, kjer nismo. Pri več škode kot koristi, sama platforma pa v skrbi za osebno korist postaja samo še zlagana in gre potemtakem v smer, kdo bo bolje nategoval obiskovalce tvojega kotička, kako neverjetno fejst si in to naj bi bil potem celo faktor odločanja pri zaposlovanju na primer. Grozljivo. Še bolj srhljivo kot zahteve določenih podjetih na Kitajskem, ki čekirajo pri zaposlitvah horoskope kandidatov … hehe … Ampak roko na srce, bi se mi zdelo prej vredno sčekirat horoskop kot pa kar koli za kar koli sklepat na podlagi pojavljanja na Facebooku.

  3. Tomica - 16.02.2009 ob 16:04
    Tomica

    Po eni plati imata obe prav, da (še) nista na FaceBooku, ker se načeloma ne splača izgubljati časa za lažne prijatelje oziroma virtualen čas za prave prijatelje, ker se ga bolj(e) zapravlja v živo. In tudi glede bloga imaš Simona povsem prav, da se da precej več razpisati in povedati na blogu oziroma so blogi bolj brani in vsebinski kot opazke nekje na nenehno spreminjajoči se socialni mreži. Po moje bi se vama šele odprl naval besed, če bi videle vse “prijateljske” štose na FB; od talanja medvedkov, poljubov in podobne čustvene diginavlake, pa do skupinskih igric, ki so hja-škoda-opisov.
    Je pa tako, da je FB tista socialna mreža, ki je pritegnila največ ‘navadnih’ uporabnikov računalnikov in da konstantno raste. Kdor nima FB, še vedno dalje živi in diha, osebno pa mislim, da tisti, ki imamo FB, imamo malce več stika z ljudmi iz trenutnega ali zgodovinskega spomina in preteklosti. Pa tudi, da smo bolj ranljivi zaradi osebnih podatkov ali možnosti, da razni oglaševalci pridejo do nas. Nazadnje sem bral en dober članek, ki je dal deset osnovnih nasvetov, kako malce poskrbeti za svojo zasebnost http://www.allfacebook.com/2009/02/facebook-privacy/ V bistvu pa se mi zdi, da se danes bolje zavedamo vseh informacij o soljudeh kot pred časom, in po tej plati nam je internet res krepko spremenil življenje, FB gor ali dol…

  4. hirkani - 16.02.2009 ob 17:37
    hirkani

    Po dveh letih na Facebooku sem se prejšnji teden, prenasičena vsega, odjavila. Tudi meni ni Babica Zlatka odgovorila na prijazno poizvedbo, kaj naju druži.

    Me pa vedno znova začudi, ko dobivamo na službeni profil, ki nosi ime neke blagovne znamke, vabila k prijateljevanju (kvazi) znanih slovenskih pevcev in didžejev. Odgovor pride kaj hitro: takoj po potrditvi povezave, dobim v mailbox vabilo na kakšen njihov dogodek. Res bi pričakovala malo več kreativnosti pri tovrstnih oblikah komunikacijske samo/promocije.

  5. simonarebolj - 16.02.2009 ob 17:56
    simonarebolj

    Več ljudi sem že srečala, ki so se odjavili s Facebooka … Po mojem se bo hkrati z ultrarazširjanjem začelo dogajat tudi izpadanje. Predvsem pri tistem profilu, ja, Tomica, ki jih moti, da bi se preveč vedelo o njih, pa še bolj preveč sklepalo, kar še škodi kje drugje, v mislih nešteto ljudi z nešteto verzijami bujne domišljije … hehe …

    No, sploh pa … kaj bi jaz tupila … ko pišem tako nazorno netaktične blogozapise, da me določeni segmenti ljudi odpišejo, pokopljejo in pljunejo na “grob” (z rednimi obiski prižigov svečk), brez da bi se vsaj za nekaj vklopa domišljije potrudili … haha … (smeh je tudi grenak).

  6. Pris - 16.02.2009 ob 18:24
    Pris

    Včasih sem bil bolj aktiven na MySpace, ker sem se pač ukvarjal z DJanjem in organizacijo prireditev, za pridobivanje kontaktov in urejanjem gostovanj in koncertov (tudi v tujini) pa je bila to takrat najugodnejša rešitev.

    Imam FB profil in celih 34 prijateljev. Večino aplikacij imam izključenih in zadevo dojemam kot malo bolj interaktiven mail.

    Glede zasebnosti pa takole: nastopam z vzdevkom + izmišljenim priimkom, avatar je slika netopirja na krvni infuziji, “political views”: broken-wing, “religion”: pristianity, “interests”: porn, “employer”: Crane, Poole & Schmidt. Zdaj naj me pa potencialni delodajalec najde! :P

  7. simonarebolj - 16.02.2009 ob 18:43
    simonarebolj

    @Pris:
    Ja, valjda … saj … za ta DJ-evska mreženja in podobno so pa te zadeve kul, ja.

    Tvoja predstavitvena zvitost je pa osupljiva … Jung bi te po temeljitem seciranju mogoče vendarle našel … hahaha ….

  8. Pris - 16.02.2009 ob 18:54
    Pris

    Jung bi me morda res našel, vendar se njemu sploh ne bi javil na razpis za delovno mesto. Sem bolj strukturalist Lacanovega tipa. :D

  9. Uršula - 19.02.2009 ob 15:08
    Uršula

    Mene FB sploh ne mika. Niti kopica virtualnih “prijateljev” ne. Rajši imam blog. In če se med tistimi,ki berejo moj blog, in tistimi “lastniki” blogov, ki jih jaz berem, prijateljsko zaiskri,nima nič proti, da se tudi vidimo in kaj pomenimo.
    FB in podobne zadeve pa so mi milo rečeno čudne. Žal ali pa na srečo. Čeprav so me poučili, da bi se bilo dobro vpisat, ker bi me tako poznalo več ljudi. Poznalo? Eh, no. Ne, hvala.
    Poznam pa babico Zlatko, tisto isto, ki ima na FB svoj profil.
    Hirkani, saj si jo ti tudi pravzaprav že videla. Na konferenci o skritem internetu, kjer si bila ena do gostij, je babica Zlatka sedela spredaj, poleg mene, v majhni skupinici blogerjev.

    hehe, pris, hehe: “employer”: Crane, Poole & Schmidt.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !