GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

Batmobile

Objavil/a Tomica 12.03.2009 pod glasba, koncerti, nostalgija

Med enimi zadnjih komentarjev sem prebral, da kot alternativec rad pljuvam pop glasbenike. Morda res kanček raje kot alter, sledi pa primer, zakaj mi je moralno težje popljuvati entuziaste, ki verjamejo, da bodo novi Kolumbi: lani jeseni je mlad ameriški producent drum and bassa promoterjem po vsem svetu v samozaložbi in na lastne stroške pošiljal svoj prvi album na zgoščenki. Ko sem ga prvič dal v predvajalnik, sem mislil, da sem stopil 10 let nazaj skozi časovni stroj, ki se je odprl ob pritisku na tipko ‘play’. In podobno je verjetno ravnalo precej promotorjev drugod po obli; kaj češ z nadobudnežem, ki ima voljo in je pripravljen vlagati svoje dolarje, (ki so jeseni kotirali res nizko…), ampak zveni neobetavno, nezanimivo in nerealizirano. Še njegovega umetniškega imena ne želim navesti, ker nima smisla brcniti mrtvega medvedjega trupla preko oceana. In nedvomno bo naredil manj škode pri splošnem prispevku k poneumljanju sveta kot povprečna pop zvezda, katere komad je mašilo radijskega ali televizijskega programa. Zanj pač ne vemo in ne bomo nikoli izvedeli, tako kot ne bomo nikoli slišali večino slab(š)ih glasbenikov po obli.

Namesto pljuvanja alter izvajalcev raje opišem zgodbo o Batmobile, nizozemskem psychobilly bendu, ki bo v petek zvečer treskal v Menzi pri koritu skupaj z domačič rockabillyji Eightbomb. Mojo zgodbo, namreč; še v osemdesetih so bili Batmobile eni glavnih krivcev, da mi je bil všeč zvok, ki ga je sicer prezirala večina rockabillyjev, ki so raje »šminkirali« svoje frizure in se ukvarjali z rock’n'rollom na malce bolj mehek način. Psychobilly, britanski nezakonski otrok iz orgije panka, garažnega rocka in rockabillyja, se je pojavil nekje sočasno s pankom; ameriški Cramps so bili najbolj znano ime psycho gibanja, ki so okužili tudi kroge drugih poslušalcev (in njihov pevec Lux Interior je umrl pred slabim mesecem; še eden za pekel, ker mu bodo nebesa dolgočasna…) Meteors, Sharks in Guana Batz so bili med prvimi angleškimi bendi, nizozemski Batmobile pa so bili eden tistih glasbenih pojavov, ki osvojijo Anglijo in svet. Pred 26 leti se je začela njihova zgodba, srečali pa smo se enkrat vmes, povsem neplanirano…

Dva bika, moja malenkost in Kalabrese Tratnik, sva sredi poletja štopala za Amsterdam in po štirih brezupnih urah na črpalki pred Münchnom dobila štop, dolg 1000 km, skoraj do Rotterdama; v večeru dne, ko sva štartala iz Maribora, so nama pot do hostela osvetljevale amsterdamske luči. Po nekaj dimih nizozemske svobode sva lažje sprejela dejstvo, da bova prespala v parku pred polnim hostelom in po jutranjem vletu na postelje in pod tuš sem v »recepciji« opazil plakat za Batmobile, tisti večer, v našem hostelu. Včasih te prave zadeve zares najdejo same. Dolg dan, psycho večer in noč, koncert raketnega trojca kitara-kontrabas-bobni pa v mojem spominu še po letih vmes žari kot zlet slik, prežet z dimom v dvorani koncerta, mešano publiko med potoki Heinekena in čmig, ki jih je točajka natakala v plastičevje, ter nekim opičenim modelom, ki se je nujno hotel kompati z nama. Ko sva se čez par dni spravila nazaj, sva sicer malo zgrešila pot in pristala v Berlinu, kjer sem na postaji podzemne opazil mladce s kontrabasom in psycho frizurami. Eh, druga zgodba…

Nazadnje so mi Batmobile prišli na ušesa enkrat lani, ko so skupaj z enim mladim nizozemskim bendom (ki ni psycho, ampak bolj rock’n'roll) imenovanim Peter Pan Speedrock, posneli album Cross Contamination. Batmobile igrajo pet komadov od Peter Pan, nato Peter Pan petardo od Batmobile. Album se je znašel celo na blogu Junkies for Dummies, ki uspešno širi arhive psycho- in rockabillya, garagea, punka ter drugih kitarskih žanrov, ki so nekaj časa uživali razcvet izven robov svoje scene in so se nato potegnili nazaj v zidove malih klubov ter živijo še danes. Imam občutek, da če so včasih bili Batmobile alter, potem so danes alter-alter. In taki mali bendi z dolgo zgodovino in statusom znotraj scene se občasno pokažejo na domačem pragu, da se celo alternativcem zavrtijo spomini mlajših dni. Kak panker me verjetno popolnoma razume na primeru UK Subs (ali pa kak ljubitelj U2, ki jim sledi dolgo in jih sliši v živo vsake toliko njihove kariere), ki omogočajo aktivne glasbene reminiscence in spoznavanje dejstva, kako različno nas po letih premora znova zadanejo ljubi zvoki iz neskončne fonoteke, ki jo nosimo v lastnih spominih…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

2 odgovorov na “Batmobile”

  1. Pris - 12.03.2009 ob 09:30
    Pris

    Ja, z nostalgijo je hudič. Sladkokisla zadeva, ki je zame sicer še vedno bolj sladka, kot pa kisla. ;)

    Še moj psychobilly nekrolog. Zdi se mi, da zadnje čase pišem večinoma osmrtnice. :(

  2. Tomica - 13.03.2009 ob 07:35
    Tomica

    Očitno je tako obdobje, Pris, da starci odhajajo na morje…

    Back 2 life – v današnji tiskani Mladini imate recenzijo zgoraj opisane “Cross contamination”.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !