GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

VIKENDtorij

Objavil/a Tomica 16.03.2009 pod glasba, koncerti

Dobro, moje nenajstniške kosti so danes že prišle k sebi, pa tudi PhotoLucas (s pravim imenom Luka Novak; ampak da ga ne zamenjujejo s knjigarnarjem/založnikom/pisateljem ali kaj je tisti drugi, je tale naš iz kolektiva ILLEGAL kar lepo PhotoLucas) je sinoči končno dostavil slike iz petkovega večera psychobilly pesmi in napevov, ki ga je mala veteranska četica Elvis-Seba-Senki pričela v Hard Core Cafeju, v katerem nas je pričakal Maxov Modic… erm, Modicov Max. Štangistke iz Češke in Hrvaške (oziroma njihovo profi-oko) so itak poštekale, da tipi s kratkimi lasmi, ki ne izgledajo kot redarji/vunbacitelj/varnostniki in ki ob pol deveti zvečer še niso pijani, verjetno ne predstavljajo idealne klientele za lap dance (ki smo ga za mizo preimenovali v laptop-dance) in izpijanje šampanjcev, pa tudi glasba je bila nekje v drugem planu. No, zanje malo manj, saj na »svoje« komade lažje pokažejo umetniške ter druge atribute; je pa res, da v takih lokalih – če ravno nisi potreben ali popoldanski padalec, ki je prišel nabrit domišljijo pred odhodom domov k ženi – bolj ali manj vidiš vse, še preden si do konca popil prvo pijačo. Res pa je, da imamo ljudje toliko pogledov, kolikor nas je in zato moja pamet ni absolutna, ampak zelo relativna.

Že na drugo pivo smo se premaknili na Metelkovo in se vmes spraševali, koliko časa nismo bili v petek zvečer prav tam; redni ekskurzi v nočno življenje prestolnice so pač z leti malo usahnili in tako, kot se Sebina pankerska ekipa vse redkeje primaja iz Most do centra na kak špil, tako tudi moja malenkost že dolgo časa ne prakticira vsake pasje procesije, kjer vrti tuj DJ ali igra skupina, katere ime je (bolj ali manj) znano. Je pa zato veselje ob izhodu v mesto (ne, ta izraz nima zveze z vojsko in dovolilnicami za košček civilizacije) tolikanj večje, če je razlog dober. Ergo, pridemo, se poštempljamo na vratih in odidemo na pivo. V notranjosti nekaj deset psychobillyjev, ki so se pripravljali na enega boljših glasbenih večerov njihovega življenja na planetu Zemlja, pa kar nekaj starejših obrazev ter naš vet-trio, ki je po dveh ali treh komadih domačih Eightball šli ven; pa ne da so fantje bili slabi, ampak neo-rockabilly je vseeno bolj rockabilly, psycho pa je bolj živalsko našponan. V tisti paradi pretežno mlečnopolnoletnih najstnic je padel legendaren stavek ilegalnega Igorja, da (prosto po spominu) se sploh ne more skoncentrirati na eno, ker kar krožijo; večer je bil živ, Metelkova pa v polnem glasbenem dogajanju. Medtem, ko so žive skupine nažigale še pred polnočjo, je bilo območje prvih ur sobotnega dne rezervirano za DJ-je v drugih ali celo istih klubih.

V Menzo smo se vrnili ravno prav, da nas ujame vlak preteklosti in nas v slabih dveh urah povozi s pristnostjo, ki jo pričujoči nizozemski trio reproduciral oziroma zbudil iz svojega bistva; kot pravi glasbeniki, ki so pri zadevi s srcem in imajo kapaciteto, da k poplesovanju pritegnejo tudi ljudi, ki sicer ne bi pretirano trznili.

Živa glasba, osnova in največja čarovnija, pa ima to sposobnost/kapaciteto, da premaknejo ljudi – ali pa da jih odvrnejo od nečesa, če je izvedba pofl. K sreči ni bila. Glasbena recenzija koncerta sledi v petkovi Mladini (kaj morem, če so me akreditirali in vse, moram to pustiti zanje, za vas pa neposredni vtisi in več fotk, kot v tedniku.)

Koncert je bil tolikanj dober, da sem se po desetletju ali več resnično naplesal na rocka/psychobilly koncertu (morda je pripomogla abstinenca, ampak vseeno…)

in da sem nekam proti koncu dal majico dol in se spustil med prve vrste, kjer so očala poletela proti tlom… Bolj refleksivno in po intuiciji kot po videnju lastnih neostrih oči sem se sklonil in jih našel iz prve, spravil v žep, Fedr je vprašal »Si našel očala« »Sem.« »Gremo…« in rajanje se je nadaljevalo. Do konca rednega dela in dodatka. Potem, ko so se prižgale luči, sem se s Senkijem premaknil ven, da smo še skadili enega pred razhodom, ko pa sem prišel red 4ko in videl mladež, ki se je zgrinjala na elektroniko, pa me dvajset metrov pred vrati prešinila misel, da si ne bi pokvaril popolnega večera z glasbo, ki mi najverjetneje ne bi sedla v mojem stanju.

Prav. Pokličem Marina, slovitega stripofila, pevca Carine in taksista, da se odpeljeva domov. Marin mi je namreč štrajkal za koncert, delo v petek je boljše kot delo ob drugih dneh, je pa povedal, kako so se nedavno spravili na Cockney Rejects v Karlovac (ali Čakovec…), štirje po glavi na kratko pobriti modeli in on. Na meji jih horvaška carinica povpraša, kam gredo. Na koncert, so odgovorili, potem pa carinica vpraša: »A tko pjeva?« Še v soboto sem se hahljal, ko sem si skušal predstavljati, kaj bi ji potencialno lahko kdo odgovoril. »Na Jasmina Stavrosa,« recimo. Ampak pametni in neslavni se ponavadi manj radi za(je)bavamo s cariniki, pa četudi nimamo skritih namenov ali robe v avtu. Nazadnje, ko sem bil priča taki obmejni šali, smo se vračali iz Exita. Slovenski carinik vpraša, če imamo kaj za prijaviti, tisti moj prijatelj, ki rad not pade, pa takoj: »Kolo v Ljubljani, ki so mi ga ukradli, ampak to vas najbrž ne zanima…« Uniforma je pobuljila, ampak zvezda je zvezda in smo šli mirno naprej…

Potem sem počival. Mišice so v soboto bolele, ampak občutek je bil dober, krasen, vsekakor pa boljši kot zatem, ko sem odgledal Viktorje. Tisto, kar je mene najbolj presunilo, so bili CD-ji, ki so leteli v publiko. V trdoplastičnih ovitkih! Mislim, da bi bilo prav prelomno, če bi koga zadel v glavo ali oko, ampak v poročilih in slikah ni bilo videti obvezanih. Eksperiment, za katerega so neprimerljivo primernejši kartonski ali etuii iz mehke plastike, ki sicer niso fensi, ampak imajo dobre možnosti, da preko zračne pošte do naslovnika priletijo celi… Za drugič. Igre so mimo, gremo nazaj služiti kruh…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

Ni odziva na “VIKENDtorij”

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !