GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

Lila

Objavil/a Tomica 2.06.2009 pod koncerti

Pa je prišel ponedeljek; nisem pozabil na koncert, edino zadnji dan sem se komaj spomnil na karte. OK, gornji sredinski balkon nekje pod stropom Cankarjeve Gallusove dvorane (ki se je pozneje, prav pred koncertom, popolnila skorajda do konca) je bil še vedno ugodna izbira – vsaj kar se zvoka tiče, kot se je pokazalo med nastopom. Nato je še kočerja padla natanko pred koncertom v eni mehiških restavracij v mestu, ki je za začetek tedna dihalo kozmopolitizem na polna pljuča (med sprehodom od Zajca do Prešerna sem slišal Ruse, Škote, Francoze in gospo v feredži, ki je z možem govorila v pigeon-angleščini,) sem v preddverju opazoval mnoštvo žena, gospa in mladink, ki so navkljub raznolikosti oblačil nosile sorodno svečani obraz, ki jih je družilo pričakovanje koncerta dive s karizmo. Če kaj, potem je upravičila slednje.

Preden je padla tema in prvi takti glasbe pa je skozi zvočnike znova prišla anemično-arhaična prepoved fotografiranja v Cankarju. V katerem letu so in kdo jih upošteva? To se je videlo med koncertom, ko so se vsake toliko svetili zaslončki v publiki spodaj, levo in desno. Potem, ko se je sedem članov spremljevalne zasedbe spravilo na oder, je gor prišla še Lila in naložila drv na ogenj pričakovanj z Black Magic Woman, se vrtela v svoji (domnevam, da etno) opravi in že v interpretaciji prve skladbe pokazala svoje tri vokalne kakovosti, ki jih je pridoma izmenjavala tekom uro in pol dolgega nastopa (vštevši dodatek z dvema komadoma). Namreč, Lila ima 1. Globok glas 2. Hipersenzualen glas 3. Navidez (in na posluh) blazno preprosto dosega zelo visoke tone, ki bi jih prej kot v world-etno vzorcu pričakoval v kakšni opereti.

“Dober vecer” je dejala nekje pred drugim ali tretjim komadom, in napovedala pesem o žalosti. In skozi takšno napevnico se je počasi razvi(ja)la njena pokrajina, na platnu v ozadnju se je VJ-jalo svašta, kar bi laik za mehiško kulturo stlačil v predalček tradicionalnih motivov; latino vlak se je počasi in ušesom publike všečno valil naprej. Obdelava komada La Cucaracha, ki jo je prežemala psihadelija in orientalski pridih, je samo nakazala, da bo spekter tonov, ritmov in melodij širši od mehiškega, ki je vseskozi dajal osnovno noto. Z marihuano in mescalom – v besedi, ne v substancah – kot mehiškimi reprezenti nacionalnih sprostil, hipijada pa se je čutila, videla in slišala od začetka do konca.

Lila Downs na trenutke (oziroma komade) zveni kot Paul Simon z albuma Songs from the Capeman, ki je ultimativni retro-latino album, če v latinu sploh obstaja retro. O tem bi najverjetneje znal več povedati Jenšterletov Marko, ki mu je Lila namenila pozdrav v enem premorov in dopolnila, da jo je on prvič pripeljal k nam. No, tisti koncert sem zamudil, pa tudi v poldrugem ducatu ponedeljkovega izbora sem še najbolj poznal njene komade iz zadnjega, lanskoletnega albuma Shake down, ki so zveneli solidno in kompaktno. Skladba Justicia z bolivijskim gostom na brenkalu je bil eden vrhuncev večera,

Pa vendar vse ni teklo povsem optimalno; zmotile so me pretirane solaže spremljevalnega benda, med katerimi sta zavzeto prednjačila pozavnist (ki tehnično sploh ni bil šibek; ampak občutek šteje več od tehnike, pa še malo preveč je raztegoval povlek) ter harmonikar in soliden, a povprečen kitarist, ki je menda iz New Jerseyja, ampak ni niti senca njegovega someščana Springsteena – pri tem, da Bruce nikoli ni bil ravno kitarski bog… Vse to pa je nebistveno za oboževalke ter oboževalce in tudi publika je solaže pozdravljala z aplavzi.

Zanimiv mi je bil tudi vpliv povratne sprege, ki se razvija v world glasbi; da se namreč etno vzorci iz različnih logov in kontinentov bolj kot kdaj prej prepletajo v istih bendih, in tu Downsova sploh ni izjema. To seveda ne pomeni, da je tak zvok neavtentičen ali nezanimiv, prej nasprotno. Nedvomno pa je struganje harmonike, klarineta in trobila precej znana praksa tudi pri nas pod Alpami (ali kje južneje na Balkanu). Ali smo Slovenci napolnili Cankarjev dom zaradi tega občutka domačnosti in varnosti pred zvočnimi eskapadami, ki nam jih prihrani pop-world forma? Ali gre za dejstvo, da je Lila postala (še bolj) slavna zaradi glasbe za film Frida ter nastopa na podelitvi Oscarjev? Pa niti ni pomembno. Lila je gladko uspela oddelati uro in dvajset rednega repertoarja, Prezenca je prepričala publiko, ki je gladko jedla iz rok in pomazala s kruhom. Oder je njen dom, svet prav tako. Rad bi vedel kako in o čem bo pela čez 30 let…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

Ni odziva na “Lila”

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !