GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

100 violin v Celju

Objavil/a Tomica 26.06.2009 pod glasba, koncerti

Minuli praznik je bil kot ponavadi; osrednja državna slovesnost z osrednjega ljubljanskega parkirišča s TV prenosom je bila manj atraktivna kot praznični dan zatem, na katerega se ne dela. Poležavanje pa se je okoli poldneva spremenilo v spoznanje, da že ta večer v Celju nastopa druga frakcija madžarskih ciganskih violin, ki smo jih maja slišali na Prešenovem trgu na dogodku »Praprotni cvet. Imenuje se svoboda.« Tokrat stočlanski orkester iz Budimpešte v polni postavi in v glavi Svetlanino opozorilo, da je to bolj »Wienerwaltzer« sekcija, ki bolj kot v temperamentu in improvizacijah uživa v sladkorju mlajšega Straussa, ki kar teče z njihovih strun. Tako so tudi zveneli na CD-ju, ki sem ga poslušal napomlad. Ampak vseeno je mala ekipa odšla na pot, prišla pred dvorano Golovec in imela kaj videti.

Svetlana seveda ni bila edina, ki je prišla v večerni toaleti. Vendarle je bil to relativno prazničen dogodek za Celje, v katerega sicer redko stopi ljubljanska ali mariborska tablica prav zaradi nekega (domnevno) nadpovprečnega glasbenega dogodka. Celje je tudi mesto cinizmov, kjer je sto violin nastopalo na lokalnem festivalu, katerega glavni sponzor je pivovarna Union! Sredi Celja! Ampak vse to je postalo manj pomembno, ko se je na oder spravila stočlanska ekipa, malce zanjo pa je Svetlana nagovorila navzoče, predstavila orkester, »sijočo zvezdo«, in opozorila na nekaj posameznikov v orkestru. Potem je beseda utihnila in pričela se je glasba. Uvodno trash-pop sekcijo so zapolnili napevi Rossinija in Brahmsa in navkljub segrevanju, v katerem sploh vse ni bilo tako briljantno odigrano kot bi kak Tomica pričakoval, je publika pritegnila znanim napevom s ploskanjem.

Nato je zadeva postala glasbeno za kanček bolj seriozna; v prvem delu koncerta je sledil manj pop in bolj glasbeniški del, v katerem so se pričeli kazati obrisi umetnikov izza glasbil, ki so od zdaj publiko pričeli puščati očarano. Skozi zahtevne, a z lahkoto odigrane solo parte violinistov in genialnega cimbalista Oszkárja Ökrösa, so se cedili panonska melanholija, strast in energija; tekmovanje godalcev v improvizaciji je potekalo neposredno, slišno, strastno – a vendar disciplinirano, znotraj orkestra in podrejanja stotnije za enoten zven. Sproščen kas, ki ga je mestoma iz klasične forme kanček pričelo zanašati v etno ali boogie woogie zvok, je kulminacijo doživel v koncu prvega dela nastopa, ko so pričeli igrati Oči černi, se vmes izgubili v tundri (tajgi?) in končali na Kalinki. Potem je prišel premor med obema polčasoma.

YouTube slika preogleda

V drugi del so nas privedli skozi Čajkovskega in Straussa, ki sta nakazala smer plutja stoterice (in slabih dveh tisoč parov ušes publike) v drugem delu. Resna forma in valčki, ki so se zdaj pričeli cediti, so bili neprimerljivo manj duhoviti kot prvi del, ki je demonstriral razkošje formacije. Zdaj so bili na odru kot novoletni dunajski godalci, ki the-best-of-classic igrajo za plesalce; v našem primeru je to pomenilo, da so bile solaže posamičnih članov manj odigrane v mikrofon, bolj pa v orkester. Da je zven ustaljene celote prevladal nad kapaciteto posameznika, ki bi morebiti lahko naredila všečen odklon.

YouTube slika preogleda

Če so ekstra solaže iz prvega dela pripadle starejšim glasbenikom, so v klasični klasiki prišli na vrsto mlajši muzikaši, ki se očitno bolj »palijo« na resnobno formo. S čimer ni nič narobe, se pa potem poslušalec vpraša, kaj je resnični cilj in ali igrajo na svoje prednosti, kot so strast, občutek in kapaciteta improvizacije, ali bi res radi bili podobni klasičnim orkestrom, ki so v neki esenci svoje serioznosti blazno dolgočasni. Drugi del je bil manj doživet s strani vpletenih na odru, je pa bil tehično odigran precej bolj brezhibno kot prvi del, kjer so si privoščili nekaj ohlapnosti med temperamentnimi izmenjavami.

V kakšnem primerjalnem tekmovanju klasičnih orkestrov bi jih zagotovo nagarbalo tudi dejstvo, da igrajo klasičen repertoar z manjšim številom klasičnih instrumentov kot kak drug simfonični orkester – ampak oni so itak “symphony orhestra”, orkester simfonij in ne simfonični orkester, kot so ga površno prevedli pri nas. Kar se nenazadnje pozna na zvočni podobi: lahko imajo par deset violin, ampak to so še vedno violine. Vendarle pa so drugi del odigrali hitreje, brez neskončnih aplavzov (in poljubov Svetlani v prvi vrsti) kot v prvem delu in tudi brez zatikanja med vratci; spraševal sem se, če je ta klasičen njihov njihov idealni format, se spraševal med ploskanjem publike in Radetzky-marš, se spraševal do konca in dobil odgovor med dodatkom, ki so ga izvedli.

Najprej en komad, nato je vodja orkestra povedal, da je nekdo v publiki želel slišati staro madžarsko, ki jo na slovansko govorečem delu Balkana poznamo pod naslovom Moja mala nema mane), za zaključek pa so odigrali La vie en rose. Sladkorna vata. Cel drug del koncerta sem opazoval zadovoljstvo na obrazih publike, ki ji je dogajala ta klasična forma; nežno migljanje glave levo-desno, ki ga je prakticirala gospa v vrsti pred menoj. Klasika, ne zgolj klasična glasba, je njihov dom. Klasika vseh vrst in sort, časovnih območij in zvenov.

YouTube slika preogleda

Publika je ploskala, luči so se prižgale in pozneje, ko so muzikaši prihajali pred dvorano s sendviči ali cigareti v rokah, se je v njihovih izrazih obrazov dalo prebrati sto čustev; od tistih, ki so se med igranjem dejansko izčrpali, do mladcev, katerih oči so švigale okoli po ploščadi pred dvorano. Ampak ni bilo akcije; tudi večina ljudji se je hitro pobrala po svojih poteh, sto inštrumentov je bilo spravljenih v avtobusih in prikolicah, bil je trenutek za slovo. Do naslednjega slovesa…

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

Ni odziva na “100 violin v Celju”

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !