GLASBAtorij

Blog o glasbi in njenih (ob)stranskih pojavih…

Devalvacija

Objavil/a Tomica 9.11.2009 pod drobir misli, mediji

Medtem, ko je za slovenskimi uporabniki Twitterja še en petkov večer domačih čvekov in – tokrat – sladic (mimogrede: @huferka iz domačih sladic  ustvarja umetnost okusov, sam #ljtweetmeet pa je najhitreje opisala ena2345 na svojem blogu ) se je v še svežem Google Wavu že razvila debata o odgovornosti medijev, v kateri sodeluje kar nekaj poznavalcev/novinarjev in drugih medijskih ljudi. Skozi to debato pa me je prešinila teza o devalvaciji kulturnih kritikov. Oziroma porodilo se mi je retorično vprašanje: kdo (še) rabi kulturniške kritike?

Včasih, pred internetom, ko so bili klasični tiskani in elektronski mediji skorajda ekskluzivni nosilci informacij, so bili nujni za informiranje. Prijatelj v Mariboru je bil tiste dni naročen na NME in še nekaj časopisov, ki so šli skozi ogromno rok in se je iz časopisnih vrstic srkalo znanje, spoznavalo nove izvajalce in pisal se je spisek želenih plošč, ki smo jih potem ali malo pozneje tudi dejansko dobili v roke. Na podlagi slišanega si preveril napisane informacije in si skozi čas ustvaril mnenje o percepciji kritika ali recenzista. Koliko je človeku blizu ali oddaljeno mnenje, ki ga je lahko prebiral.

To je bilo istočasno obdobje, ko je bil preboj v sekcijo kritikov ali recenzentov precej selektivno; ko je v vrsti stal niz ljudi, ki so želeli predstavljati svoje poglede, in ko je bilo bistveno težje dobiti novinarsko izkaznico kakšnega medija ali akreditacijo za kak dogodek; slednje tudi zaradi tega, ker je bilo manjše število dogodkov, na katere se ej kdo želel akreditirati. Ker so bili vrtički bolj porazdeljeni in meje med njimi precej bolj trde. Potem je padel Berlinski zid, nato pa je prišel internet.

Slednji je povzročil pravo poplavo informacij. Svetovne reference so postale dosegljive na klik, s časom pa je pretok glasbe in filmov narastel do te mere, da je ponudba presegla povpraševanje posameznika in njegove sposobnosti, da dejansko konzumira materiale, ki so se nabrali. Prostor v klasičnih medijih pa se je manjšal; ne ravno v vseh, saj so nekateri – kot Radio Študent – še naprej vztrajali pri klasično preverjeni kvalitativni selekciji. Se je pa precej spremenil odnos mainstream medijev – recenzije plošč so se zmanjšale na nekaj vrstic besedila, resne kritike glasbenih dogodkov pa so raje zamenjali s fotogalerijami znanih ljudi, ki so se pojavili na kulturn(Žišk)em dogodku. Ta forma objave po dogodku se je iz tako imenovanih rumenih medijev prenesla tudi v tiste, ki se načeloma ne prištevajo v rumen šmorn.

Kdo potrebuje kritike? Glasbeno-zabaviščna industrija zagotovo ne. Ta potrebuje promocijo pred dogodkom – v smislu vsakršnih najav, ki lahko dvignejo zanimanje bralcev do te mere, da kupijo vstopnico ali dve. Sicer pa je tudi vprašanje, kaj bi kritika po dogodku lahko prinesla organizatorjem musicala ali rečnega plesa v Tivoliju in na podobnih masovkah. Vsi vedo, da ni moč prenesti celotnega Broadwaya v športno dvorano, si pa vsi želijo, da bi se jih vsaj dotaknil duh tega ali onega kulturnega pojma.

Devalvacija kulturniškega žanra namreč poteka že dolgo časa; oziroma kot je pred par leti, ko sem urejal rubriko plošč v Mladini, ugotovil Miha Zadnikar: »Edina, ki me pokličeta za kakšne tekste, sta ti in Miha Štamcar.« Nihče v bistvu več ne potrebuje domačih kritikov; vsi potrebujejo napovedi dogodkov, malokdo pa stremi po recenzijah – še posebej real(istič)nih, ki bi opisovale dejansko stanje. Skozi čas se je vzpostavila struktura piscev, ki pripadajo kakšni glasbeni smeri in več ne pišejo s kritično premiso, ampak bolj fanovsko in v želji, da predstavijo dobre oziroma boljše izvajalce. Sam sem se s tem soočil v recenzijah, ko preprosto nimam prostora, da bi objavil recenzije vseh slabih izdelkov. Nato pogledaš nabor mesečnega ali tromesečnega dela in ugotoviš, da pretežno opisuješ svoje favorite…

Seveda pa je treba devalvacijo dela in pomena kritikov gledati v širši luči medijev, ki doživljajo devalvacijo novinarskega poklica. Zadnjič me je v novi Blogoroli presenetila možnost, da si njeni člani zaželijo  press izkaznico s svojim imenom in priimkom. Sicer na njej lepo piše »državljanski novinar/citizen journalist«, ampak presica (kot smo jo včasih ljubkovalno imenovali) je le presica. Zagotavlja občutek, da imaš v rokah legitimacijo, s katero lahko pridobiš nekaj avtonomije in drugačen tretman. V bistvu pa se – prav zaradi opcije, da je lahko vsakdo publicist in da je dejansko vsak bloger lahko sodelavec Blogorole – ruši sistem selekcije, po kateri so včasih ljudje garali za medijske objave, danes pa se jim lahko ‘posreči’ upravičiti status državljanskega novinarja z enim objavljenim tekstom. Ali več njimi. Obdobje, ko so bralci postali ustvarjalci, sicer ni ekskluzvna Blogorolina domena, saj tudi dnevni časopisi (in še kdo) vabijo bralce, da pošljejo prispevke in/ali fotografije.

Transformacija iz piscev pisem bralcev v ljudi, ki (so)ustvarjajo vsebine, je v teku. Čakam na njihove kritike – da se poveča nabor ljudi, ki ne sledijo slepo, ampak ob sledenju razmišljajo. Da se iz mase piscev pojavijo prodorni umi in ljudje, ki dajo sočloveku misliti in razmišljati o vsebini. In pogledov je lahko, kolikor je ljudi. Da se ne bo uresničil verz Parafov »Mozga fali.« (Možganov primanjkuje…)

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

7 odgovorov na “Devalvacija”

  1. butec - 9.11.2009 ob 15:10

    Kot sem izvedel,brišeš Gartnerjeve komentarje.To ni fer.Zoperstavi se mu z argumenti,če jih imaš !Najlažje pometemo s konkurenco tako,da jo ni.

  2. Tomica - 9.11.2009 ob 15:34
    Tomica

    Ni povsem točno – med ’spam’ sekcijo sem ga vključil, ker 1. ima grozno nizek nivo komuniciranja 2. se razume na vse in 3. pristavlja svoj lonček v smislu žalitev. Sva že imela en fajt na drugem blogu drugega avtorja pred časom in sem rekel, da se z njim več ne bom ukvarjal. Glede na to, kaj ima za povedati, naj to govori na svojem blogu. Na mojem ne bo več.

  3. Domen - 9.11.2009 ob 15:58

    Sam vidim prednost kritikov predvsem v širjenju obzorja uporabnikov in opozarjanju na manj znane, a vseeno kvalitetne izdelke.

  4. Tomica - 9.11.2009 ob 16:44
    Tomica

    Domen – Povsem drži, ampak danes to počnejo vse manj. Ne pravim, da zgolj po njihovi krivdi…

  5. NoMercy - 10.11.2009 ob 15:31

    čas neta ni čas pisanja / branja kritik / pohval / …
    je čas “inštitucij” … ljudi, ki jih drugi spremljajo na netu – in če nekdo takšen objavi lnk kaj priporoča je to to. Brez ostalega okrasja.

  6. Domen - 12.11.2009 ob 14:19

    Se strinjam in povsem logično je, da je komercialna naravnanost medijev posegla tudi na področju kulture. Zato je tukaj prednost raznih fenzino na spletu, ki imajo manj poudarjeno komercialno komponento in bolj neko “kulturno” žilico – whatever naj to že pomenilo…

  7. Tomica - 12.11.2009 ob 14:54
    Tomica

    Lasten interes/fanovstvo je očitno edino iskreno gonilo, ki podpira zadeve (ker denarja od tega ravno ni…) ?

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !